Glavno in osnovno psihološko orodje dojemanja okolice imenujemo mentalna podoba prostora. Gre pravzaprav za tlorisni načrt, ki ga oblikujemo sami, na podlagi lastnih občutkov, opazovanja in izkušenj med sprehajanjem skozi prostor. Glavni elementi, na katere smo pozorni, so meje prostora oziroma robovi, kjer zaznavamo razmejitve, poudarki, torej elementi, ki izstopajo in nam pomagajo pri orientaciji, povezave v obliki jasnih poti, vozlišča kot glavna območja dogajanja ter predeli, ki jih prepoznamo kot ločene celote, na primer večji park ali območje lokala s teraso, ki se loči od ulice. Mentalne podobe se med posamezniki razlikujejo, zanimivo pa je opazovati, kako različno ljudje zaznavajo isti prostor. Če mentalne slike prostora ne moremo oblikovati ali določenih elementov ne prepoznamo, je zelo verjetno, da je prostor slabo zasnovan, zaradi česar se v njem težje orientiramo, hitreje izgubimo in pogosto ne občutimo prijetnosti.

Vsaka, še tako kompleksna krajinska podoba, je sestavljena iz preprostejših enot in oblik, do katerih lahko pridemo s postopnim razčlenjevanjem in opazovanjem. Marsikateri kompleksen problem je mogoče poenostaviti ter ga postopoma razdeliti na logične segmente, ki bodo jasnejši, razumljivejši in prijetnejši za dojemanje. 

Različni volumni, ki jih ustvarjajo posamezni elementi, oblikujejo prostor na različne načine. Zato je izbira prave vrste drevnine, gradbenega materiala, višine pergole in drugih oblikovnih komponent izjemno pomembna, saj te razlike ustvarjajo povsem različne prostorske izkušnje. Nekatere drevesne krošnje so pokončne in mogočne, druge nižje in bolj razvejane, vsaka pa prepušča različno količino svetlobe ter na svoj način oblikuje prostor – bodisi poudarja vertikalno povezavo z nebom bodisi ga omejuje in zamejuje.